Že odkar pomnim, me je privlačila zelena barva. Morda celo najbolj od vseh. Travniki, polja, gozdovi in hribi so me kot otroka vedno navduševali. Eden izmed razlogov je bil verjetno tudi ta, da smo z družino živeli precej samo oskrbno in sezonsko. Regrat, šipek, bezeg, gobe, lipovi cvetovi in še bi lahko našteval, so bili na vsakoletnem koledarju za nabiranje, krompir, solata, čebula in ostala zelenjava pa letna rutina. Stik z zemljo in posledično tudi skrb za okolje, mi je bil tako predstavljen kot sestavni del življenja.

Kasneje, v najstniških časih, sem se začel zanimati za športno plezanje. Ta odločitev me je na nek način še tesneje povezala z naravo ter elementi. Šport in avantura, brez rivalstva, v borbi sam s seboj, na vrhu skale, uspeš ali padeš, narava, razgledi in zadovoljstvo ob utrujenosti. Vmes sem ob priložnostih rad izkoristil kakšen vikend in ga preživel še sam v gozdovih. Takrat so sončni zahodi mnogokrat spodbudili potrjevanje in iskanje samega sebe ali pa le iskanje smisla za naprej.

Tako so se zadeve razvijale in leta so tekla. Po daljšem času, ki sem ga več ali manj uspešno preživel v recimo temu »tuji betonski džungli«, me je doma čakal nov izziv. Začeti znova, se ponovno identificirati, sestaviti, najti bistvo ter biti vesel s tem odkritjem. Ob vsem tem premlevanju misli ter zorenju idej so se večletne izkušnje plezanj ter pohodništva izkazale za zelo koristne, otroški spomini o nabiranju gozdnih dobrot pa prav tako. Edina logična posledica in nadaljni korak v tej moji evoluciji je bila torej združitev vseh dejavnikov v eno. Samo tako sem lahko v celoto združil šport, hobi, avanturo in naravo. Mavrica dejavnosti, ki sem jim vedno rad namenjal svoj čas, so tako postale moja svoboda. Svoboda, ki jo težko pokažeš na zemljevidu ali kupiš v trgovini, lahko pa jo začutiš. In ta mavrična svoboda v meni še dandanes najlepše sije, kadar je kulisa zelena.